Napačno razumljenega genija pogosteje najdemo na drugih ustvarjalnih področjih, daleč od literature, na primer v slikarstvu ali glasbi. To govorim, ker je morda notri Giovanni papini dajmo Van Gogha. Pri dokazovanju genialnih dokazov o Papiniju se je tudi sam zelo potrudil Jorge Luis Borges, ki je kmalu videl v Papiniju redek prizor iznajdljivosti brez morebitnega presejanja.
Nihče boljši od Papinija, da na najbolj luciden in zanimiv način zabeleži svoje dni, daleč od razočaranja politične pripadnosti in neposrednih oznak.
Ker onkraj Papinijevega lika lahko v njegovem delu najdemo zelo različne okuse spremenljivega odtisa nadarjenega duha nad povprečnostjo misli in domišljije. Od kritične namere, prikrite kot satira, do metafizične volje iz parodije ali mističnega obsega iz ateističnega prepričanja.
Presenetljivo za vsakega bralca vseh starosti. Avangarda nekoč in zdaj. Izgubiti se v Papinijevi bibliografiji pomeni kopati novo literaturo v kristalnih vodah lucidnosti slavnega pripovedovalca.
Študiral je za učitelja, vendar je nekaj let delal, preden je začel delati v knjižnici, kjer se je obkrožil s tem, kar je najbolj užival: s knjigami. Takrat je začel svojo kariero kot pisatelj in to storil s kratkimi zgodbami, kot so npr Somrak filozofov (1906), v katerem kritizira filozofijo Kant, Hegel o Schopenhauerja in razglaša smrt mislecev; Tragični vsakdan o Slepi pilot (1907), v katerem namiguje na značilnosti futurizma in modernizma.
Prve tri priporočene knjige Giovannija Papinija
Gog
Substrat tega radovednega romana je: Kako smo prišli do tega, da imamo toliko nadarjenih misli? To želi vedeti Goggins. In to bo za denar. Goggins brez težav oblikuje svoj načrt za sintezo sveta. Izgovor, pod katerim se avtor ponuja kot velik ustvarjalec stavkov, ki je, in vsak Gogginsov intervju pesti z liki, ki se bodo zgodili pred njim z nepozabnimi citati.
Gogginsova vednost pa ni potreba altruista v iskanju rešitve. Le tisto cinika, ki hrepeni po modrosti, s katero bi se še bolj počutil na vrhu stražnega stolpa, s katerega lahko vidi preostale soljudi, izgubljene v nedolžnosti. Vsaj Goggins to priznava, na svetu ni nevidne roke Adama Smitha, ki bi dobro delovala. In lahko velja za enega tistih, ki daje dobro vero predikatom dobrega Smitha. Toda vprašanje ni to.
Za Gogginsa je pomembno vedeti, kaj drugi ljudje, kot je on, mislijo, da se vsi obračajo, da bi izvedeli. In tako govorimo s samim Leninom, z Edisonom ali Freudom, z Einsteinom ali s Gomez de la Serna. Morda vas to, kar vam bodo povedali drugi modri možje, sploh ne bo prepričalo. Bistvo pa je zbiranje mnenj. Ker ko vse to eksplodira, ko bo svet spremenjen v pepel, želi Goggins vedeti, kako se je to lahko zgodilo.
Slepi pilot
Če je Papinijeva virtuoznost tovrstna sinteza v literaturo, kako ne bi pridigal tudi v obliki zgodbe ali povesti? Dodajmo obseg, ki je v bistvu osredotočen na fantastično, in na koncu bomo uživali v drugačnem delu. Mojster Dina Buzzatija in učenec Edgarja Allana Poeja, »če Papinove zgodbe ne odsevajo groze ali morbidnosti Poejevih tem, je očitno, da se v njih prelivata nenavadnost in metafizična refleksija, obravnavana z večjo ali manjšo mero ironije in sarkazma skupaj z veličastno prakso suspenza, ki na koncu v bralcu povzroči izjemen učinek presenečenja, zmedenosti in zmedenosti.
V vseh teh zgodbah, "ovitih v jedki humor Papinija", se odraža melanholija, ki izvira iz skepticizma. Na to je mislil Borges, ko je izjavil: "Te zgodbe izvirajo iz datuma, ko je človek ležal v svoji melanholiji in v mraku ...".
Hudič
Napačno opravljene številke. Protagonist več zgodb kot dobrega, dobrote ali Boga. Privlačnost do demonskega in perverznega sobiva s človekom, od otroške skušnjave jabolka do norega zatrjevanja hudiča kot zadnje Kristusove volje pred bolečino in norostjo.
Kako Papini ne bi govoril o njem? Kljub temu, da je bilo razmazanega veliko črnila, da bi dali obliko in vsebino hudiču. Kljub temu, da so ga številni drugi pisci, kot je Poe, že obudili za sprevržene bralce. Vsi kdaj častimo hudiča. Že zaradi morbidnega dejstva, da vemo, kaj nas lahko čaka na koncu, če ne bomo ravnali tako, kot bi morali oziroma kot nam je vcepljeno, da moramo posegati v naš prehod skozi ta svet.
Papini nas uči, kje je hudič in kdo ima občestvo z njim. Zlo je ogromen lonček, kjer vsa naša nečimrnost in izkrivljene želje postanejo sovraštvo in manije. Branje te knjige pomeni tisti slavni obrat na divjo stran, kot je različica Papinija Louja Reeda, z enako glasbeno kadenco k odkritju več kot možnega pakta vseh z njim, s samim hudičem.
