Po mojem razumevanju ima realizem kot trenutni narativni trend precejšnje težave. Poglabljanje v oprijemljivo in vsakdanje, da bi izbrali briljantne pripovedne vidike, je le na ravni tistih ustvarjalcev, ki svet opazujejo s perspektivo med kritičnim in pohabljajočim. Kljub temu pa je po mnenju avtorja nekakšen multifokalni žanr (umazani realizem Bukowski, socialni realizem Delibes, manire realizma Perez Galdos, eksistencialistični realizem Milan kundera...) izredno potrebno, da je literatura tudi orodje za študij in analizo bližje podrobnostim, kot so jih kdaj dosegle največje človeške ali družbene teorije.
Janez updike je bil eden tistih realističnih piscev, ki so se lotili edinstvenega poslanstva realizma kot preživljanja, ki ga je napolnilo s humorjem, odtujenostjo, nostalgijo, družbeno kritiko ali katerim koli drugim odtenkom, ki bi mu lahko služil pri odvzemanju človeka v smislu njihovih motivov, odločitve in interakcije.
V svojem očitnem poslanstvu, da pripoveduje iz vsakdanjega življenja, na koncu sestavi briljantne zaplete, v katerih liki, kot je Harry Angstrom, znan tudi kot zajec in ciklično okreval v svoji bibliografiji, prevzamejo nadzor nad tem realizmom, čigar fokus lahko vidimo v njegovem najgloblja resničnost v ZDA.
Toda poleg edinstvene sage je bil Updike plodovit avtor, za katerim je bilo več kot dvajset romanov. Tako bomo ob ustreznem sklicevanju na začetek njegovega velikega dela o Harry Rabbit Angstrom govorili tudi o drugih njegovih romanih ...
Prve tri priporočene knjige Johna Updikea
Teči zajec
Z začetkom saga o zajcih se je avtor lotil razveseljive zgodbe o Harryju Angstromu, ki ga bo spremljala desetletja, in vsako desetletje objavljal nove obroke, kot da bi lik hranili avtorjeve lastne življenjske spremembe.
Nedvomno pripovedna zavezanost dešifriranju resničnosti, subjektivno spremenjene skozi leta, ki predstavlja Harryja Angstroma pri nadzoru njegovih odločitev in njegovih okoliščin, ki pa služijo vzroku kritičnega pogleda na potopljeno človeško bitje v konvencije in standarde.
Saga bi avtorju prinesla dve pulitzerjevi nagradi za drugi in tretji del. Toda z vidika dela v njegovem splošnem premisleku se zdi bolj relevantno izpostaviti začetek sage, izhodišče, kritični trenutek, v katerem nam povedo, kako se Harry odloči zapustiti vse, tudi ženo in otroke, da se preda k iskanju tistega nerazločljivega mejnika, za nekatere psihopatskega, za druge neodgovornega, svobode, ki je blizu razuzdanosti.
Ko je zajec neposredno nastreljen s puško resničnosti, konča s tekom, s katerim mu uspe ubežati vsemu. Tako odkrivamo svet pod Harryjevo novo domišljijo.
In tako hodimo z likom včasih grotesknim, včasih lucidnim. Lik, ki mu med kislim humorjem, nepoštovanjem in iskanjem »nečesa« podrobnosti rutine uspe spremeniti v presenetljive nove interpretacije.
Kentavra
Velik del naše sedanje modrosti in praktično vsi človeški in družbeni avatarji naše zahodne družbe najdejo odsev v antiki s posebnim upoštevanjem tistih alegorij, ki jih predpostavljajo grška in rimska mitologija, z njihovimi bogovi, polbogovi, junaki in vse te vrste gonov in strasti, ki premikajo zaplete teh neminljivih del.
Zato je John Updike želel eno od teh starih grških legend prilagoditi sedanjemu prizoru. Oče je lahko tisti Chiron, obdarjen z izkušnjami, znanostjo in znanjem. In brez dvoma si sodobni Chiron ne bi želel nič drugega kot sina, ki bi se spremenil v Prometeja kot bitje, na katerega bi prenesel vso svojo modrost, da bi bil še boljši človek, junak naših dni.
Smrt, ki je zajela Chirona, takoj ko je prejel Heraklovo puščico, je nekaj podobnega bolečini razdalje med očetom in njegovim mladoletnim sinom, ki v očetu ne vidi več nobene doktrine.
Tovrstna mitološka olajšava med ležečim Chironom in Prometejem, ki bo od Chirona prejel nesmrtnost, dobi poseben priokus s temi odtenki spusta v resničnost, v naš čas ...
Čarovnice iz Eastwicka
Ta roman Johna Updicka je čudnost, domiselnost, moteč odmik tonov in dokaz, da bi se kot avtor lahko lotil novih zvrsti, ki presegajo njegov tradicionalni realizem. Mnogi od nas se še spomnimo filma iz osemdesetih, ki je preprosto obravnaval estetiko daleč nad drugimi pripovednimi temelji.
A daj no, tudi film ni bil slab. Ker čeprav je res, da poznavanje ezoteričnih darov treh ločenih žensk temelji na zapletu, v romanu uživamo tudi v podrobnostih, ki se norčujejo iz družbenih konvencij ali se poglabljajo v občutke neuspeha tiste transcendentalne figure, ki je poroka.
Arbitraža, ki te ženske uresničujejo, in prihod Darryla Van Horna na koncu sestavijo katarzo magije, humorja, kritike in spolnosti.
