S to točko literarne androginosti služi ambivalentnost nekaterih imen Amélie Nothomb vzpostaviti eksistencialistični paradoks, ki ga krasi tisti fabularni vidik, v katerem se ta pisatelj tako prijetno giblje.
Tako pogledamo ljubezen Clauda in Dominique ter sad deklice, ki v očetu ne bo našla osebe, za katero vsi pravijo, da so starši.
Ker Clauda čutijo druge potrebe, ki so večje od malenkosti starševstva, je to le nesprejemljiva posledica njegovega razmnoževalnega namena. Človek zanj nosi dediščino povečevanja vrste, razširitve dela. In ne more izgubljati časa za drobce, kot je ljubezen staršev.
Deklica Épicène odrašča s pomanjkanjem, ki ga je težko premagati, kar povzroča notranje bolečine in skorjo kože na zunanji strani. In vse, kar jo premika, je ideja maščevanja s svetom, neokusnega sovraštva.
V odsotnosti je vedno več obžalovanja kot ljubezni v tistih, ki ostanejo. To je usoda človeka, da bolj ceni izgubljeno, neobstoječe, ugrabljeno. Tako bomo v melanholičnem odlomku Épìcena našli človeka, ki je zamegljen proti tej pogubi nemogočega.
Bistvo je bilo dati najbolj metaforičen pridih čudovitega, to alegorično in transcendentalno točko simbolov. In Nothomb najde način, da domišljijo uskladi z resničnostjo, v tem čudnem in hkrati fascinantnem hibridu, ki nam še danes ponuja branje s tisoč okusi.
Nothomb s svojo običajno modrostjo raziskuje zapletene odnose med očetom in otrokom ter zamere zaradi neuslišane ljubezni. In to stori tako, da zgradi nekakšno perverzno sodobno pravljico, kruto basno, pripovedano z jedrnatostjo, natančnostjo in silovitostjo.
Zdaj lahko kupite roman "The Epicene Names", avtor Amélie Nothomb, tukaj: