La escritora caribeña Maryse Condé (digo caribeña porque apuntar a su condición francesa por reductos coloniales aún vigentes, pues como que se me hace raro) hacía de su literatura, casi siempre en clave de zgodovinska fikcija, un auténtico escenario teatral donde cada uno de sus personajes declama su verdad. Intrahistorias hechas rabiosas certidumbres como de soliloquios a media luz. Reivindicación que consigue alcanzar sus dosis de revancha respecto a relatos oficiales u otras crónicas que exilian nombres que debieran ocupar grandes páginas.
Vse zgodbe, nastale v Condéju, ponujajo podobne prebliske sveta, ki je zadolžen do enega ali drugega. Od njegove same figure v njegovih izbruhih biografskih prizvokov do upodobitve katerega koli od njegovih simboličnih likov. Zavedanje iz avtentičnosti, ki razjasni vse možne dvome o tem, kako so se zgodili dogodki, ki jih je ponovno preučil Condé, z najintenzivnejšimi odmerki empatije, da bi se lahko ponovno naučili, če je primerno, zgodovine.
La bibliografía con sello de Maryse Condé se incrementó durante sus fértiles 90 años. Tanto en volumen como en reconocimientos y alcance internacional. Porque más allá de géneros más aferrados a la ficción pura. Las semblanzas de vida de Condé también aportan suspense desde la mera supervivencia. Tramas vívidas hacia la resolución que la vida misma ofrece con sus dejes de crudeza o de insospechado esplendor.
Top 3 najboljši romani Maryse Condé
Jaz, Tituba, čarovnica iz Salema
Seguramente el más delirante de los casos de machismo histórico sea lo de las cazas de brujas repetidas en medio mundo como un verdadero tic misógino exacerbado bajo el paraguas de la religión (peor me lo pones). En alguna ocasión escribí un relato bastante extenso sobre los autos de fe de Logroño y recordé en esta historia ese mismo ambiente de revanchismo porque sí. Solo que en esta ocasión la esclava Tituba puede llegar a ser la bruja que todos más temían…
Maryse Condé prevzame glas mistične Titube, temnopolte sužnje, ki so ji sodili na znamenitih sojenjih za čarovništvo, ki so potekala v mestu Salem konec XNUMX. stoletja. Rezultat posilstva na krovu suženjske ladje je Tituba v magične umetnosti uvedel zdravilec z otoka Barbados.
Ker se ne bo mogla izogniti vplivu ljudi nizke morale, bo prodana pastorju, obsedenemu s Satanom, in končala bo v majhni puritanski skupnosti Salem v Massachusettsu. Tam ji bodo sodili in jo zaprli, obtoženi, da je začarala hčere svojega gospodarja. Maryse Condé jo rehabilitira, izruva iz pozabe, na katero je bila obsojena, in jo nazadnje vrne v rodno državo v času kostanjevih črncev in prvih uporov sužnjev.
Evangelij novega sveta
Un nuevo Dios llegado a este mundo, hecho carne para ofrecer, quizás, una segunda oportunidad al ser humano advertido de su remota llegada. Pero el hombre actual es descreído por imperativo de sus más hondas contradicciones. Dios no puede existir más allá de las iglesias como la moral solo puede caber en una urna.
La madrugada de un Domingo de Pascua, una madre recorre las calles de Fond-Zombi y un bebé abandonado llora entre las pezuñas de una mula. Ya adulto, Pascal es atractivo, mestizo sin saberse de dónde, y sus ojos son tan verdes como la mar antillana. Vive con su familia adoptiva, pero el misterio de su existencia no tarda en hacer mella en su interior.
od kje si Kaj se od njega pričakuje? Po otoku krožijo govorice. Pravijo, da zdravi bolne, da čudežno lovi ribe ... Pravijo, da je božji sin, a čigav? Prerok brez sporočila, mesija brez odrešitve, Pascal se sooča z velikimi skrivnostmi tega sveta: rasizem, izkoriščanje in globalizacija se zlijejo z njegovimi lastnimi izkušnjami v zgodbi, polni lepote in grdote, ljubezni in strtosti, upanja in poraza.
Smejoče se srce jokajoče srce
Naravna vaja do zgodbe katerega koli življenja vsebuje tisto posebno ravnovesje med bistvenimi sestavinami, ki se vsakemu od njih zgodijo v sreči ali nesreči. V primeru Maryse ni dvoma, da je mešanica to, kar je. Kajti idealizacija je odsev, v katerem se zabrišejo slabi trenutki, če je to potrebno. Realizem pa je tisto pričevanje o svojem prehodu skozi svet. In pisateljica, kot je Maryse, ki se ukvarja z najbolj pretresljivim pričevanjem, nas spravi v smeh ali jok z enakim paradoksalnim občutkom, ki kaže na Sabina o Chabeli Vargas.
Ni lahko živeti med dvema svetovoma in dekle Maryse se tega zaveda. Doma na karibskem otoku Guadeloupe njeni starši nočejo govoriti kreolsko in se ponašajo s tem, da so do konca Francozi, toda ko družina obišče Pariz, deklica opazi, kako belci nanje gledajo zviška.
Večno razpeta med solzami in nasmehi, med lepim in strašnim, po Rilkejevih besedah, smo priča zgodbi Condéjevih zgodnjih let, od njegovega rojstva sredi pustnega časa, z materinim krikom, ki se meša z bobni, od karnevala do prva ljubezen, prva bolečina, odkritje lastne črnine in lastne ženstvenosti, politična zavest, nastanek literarnega poklica, prva smrt.
To so spomini pisateljice, ki se mnogo let pozneje ozre nazaj in se potopi v svojo preteklost ter se želi pomiriti sama s sabo in svojim poreklom. Globoka in naivna, melanholična in lahkotna, Maryse Condé, veliki glas antilskih pisem, z ganljivo iskrenostjo raziskuje svoje otroštvo in mladost. Mojstrska vaja samoodkrivanja, ki predstavlja ključni del vse njegove literarne produkcije, ki mu je leta 2018 prinesla alternativno Nobelovo nagrado za književnost.
