Vedno je bilo rečeno, da ni nič hujšega kot občutek osamljenosti med ljudmi. Takšno melanholično občudovanje življenja drugih, preplavljeno s popolnim občutkom pomanjkanja ali odsotnosti, je lahko brutalno paradoksalno.
Pravijo pa tudi, da je definicija melanholije: sreča biti žalosten. Ta zelo alternativna definicija že ponuja drugačno velikost osamljenosti. V samoti se zaznava ustvarjalnost, ugiba se čisti občutek in s preprostim kontrastom se prepozna, da je bil v nekem trenutku srečen, popolnoma srečen.
Ta knjiga govori o ustvarjalnosti, rojeni iz nostalgije, nakopičene v samotnih urah. Med temi stranmi, ki opisujejo žalost, pa tudi čustveno in fizično strast, se zadržuje določena točka čarovnije, ki nas sooči z zadnjo resnico, vendar nas prisili, da uživamo v majhnih resnicah, ki ostanejo. In ta knjiga Osamljeno mesto nas uči ustvarjalne osamljenosti nekaterih likov, ki si iz najglobljega vodnjaka človeške duše delijo drobce splošnega obstoja človeka.
Živeti je veliko o tem, v prepoznavanju vitalnega poraza na vsakem koraku, v soočenju s tem, da bodo roke, ki te primejo, nekega dne izginile, v želji naslikati ali napisati svoj pogled na svet, da bi lahko razložil, kako vidiš tista samota, ki nas čaka.vsi.
In na koncu je ta zgodba življenjskega pomena, saj so v samoti velike doze lucidnosti, da se odrečeš umetnemu in materialnemu ter ostaneš pri duhovnem in neotipljivem. Ker na koncu, ko vsi pobegnemo iz zadnjih trenutkov osamljenosti, lahko uživamo le v nejasnem spominu, ki izgine ob zadnji svetlobni točki, ki jo vidijo naše oči.
Knjigo lahko kupite Osamljeno mesto, zadnji roman avtorja Olivia laing, tukaj: