Izgubljena generacija

Zmotili smo se. Kaj boš naredil. Vendar smo to storili namerno. Imenovali so nas izgubljena generacija, ker nikoli nismo želeli zmagati. Strinjamo se, da bomo izgubili, še preden smo igrali. Bili smo poraženci, fatalisti; padli smo v easy descensus averni Od vseh slabosti, za katere preživimo svoje življenje Nikoli nismo bili stari ali dekadentni, bili smo vedno tako živi ... in tako mrtvi.

Danes smo govorili le o tem, ker nam je ostalo, danes ogromno mladosti, vitalnosti in izgnanih sanj, izčrpanih, iztrebljenih s kirurškim posegom na drogah. Danes je bil še en dan za gorenje v hitrem gorenju življenja. Vaše življenje, moje življenje, je bilo samo vprašanje časa, da bi goreli kot listi blaznega koledarja.

Popraviti? Bilo je strahopetno. Se naučite? Bolje pozabiti. Ozavestiti? Imamo šolo samouničenja, ozavestiti je ne morete.

Brez dvoma je naš temelj temeljil na slavni in ponavljajoči se spirali samouničenja; zdi se neumno, nelogično, nihče ne meče kamenja na streho, nihče razen nas. Radi smo metali kamenje ob streho, pišali proti vetru in se več stokrat spotaknili o isti kamen. Rekli so nam "ne" in protestirali smo z odločnim "da"; Proti toku smo vedno šli in proti toku umiramo utonjeni v svojem brezbrižnem ponosu.

Nikoli nas niste razumeli, ne poskušajte to storiti zdaj, pozabite na nas in tiste, ki prihajajo, na našo šolo, za nami. Smo število vnaprej ocenjenih žrtev, smo najbolj izgubljeni vzroki, najbolj nihilistični od vseh tokov, to je filozofija, preprosto filozofija, nič več.

Obeti za pogubo so bili najbolj udobni položaji, bila je vztrajnost, centripetalna sila okoli sranja, vesolje najbolj brezdušnih upornikov, vse, kar smo, zaslepljeni prostovoljci, želeli videti. Luč bi morala biti nekje, vendar je ne sme prižgati nihče! Bolje smo sočustvovali z temo, ki je vedno vladala v našem življenju; vedno, od tistega časa, od tistega osamljenega dne, ko smo prenehali verjeti in verjeti v karkoli.

Danes pogrešam vrata, vrata, ki bi jih pustila odprta. Vsi tisti, ki so bili, so že odšli. To, da sem zadnji, se mi ne zdi herojstvo, niti ne mislim, da sem se motil. Veste, popravljanje je bilo strahopetno; pogrešam pa toliko, da mi pušča odprta vrata!

Vrata Za kaj? Da se ne bi zaklenil v nenehne utemeljitve, da se nisem motil, da mi ne bi bilo treba odzračevati v kletki in razmišljati, ampak se odpreti in nekomu povedati o tem. Želela bi si vrata, da ne bi imela te vrvi, ki jo nosim v rokah, vrata so izhod, novo življenje, priložnost, alternativa, ki si je izgubljena generacija nikoli ni hotela dovoliti.

Malo sem sit, če sem, nisem več tako mlad ali tako vitalen. Danes (kot vedno znova razmišljam le o današnjem času) sem z debelo vrvjo med rokami, gledam v prečko, vržem vrv čez njo, spležem na stol in trdno zavežem konec vrvi na drugi strani pa sem jo že dal izmeriti, eno redkih namernih dejanj, ki sem jih kdaj storil.

Vrat sem obesil skozi vozel visil in ga poravnal, da se mi je močno ohladil. Moram samo potisniti stol in v želodcu mi je zavozlalo, kolena trepetajo in globoka melanholija mi prebija notranjost od zgoraj navzdol. Spet hrepenim po odprtih vratih, postavil bi se na njihov prag, naredil spoštljivo potezo za slovo in pogledal naravnost v preteklost, ki bi jo pustil zaklenjeno. Potem pa sem se prepričal, da je vsega konec, glasno zaloputnil z vrati. Namesto tega se na koncu sprostim s stola, prepozno sem, da se popravim, kot vedno v tem, kar je bilo v mojem življenju.

Pustite komentar

Ta stran uporablja Akismet za zmanjšanje nezaželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo podatki o vašem komentarju.