Občasno se sploh ni slabo poglobiti v klasičen kriminalni roman, takšen, da si o zadevi razmišljate kot o labirintu in kjer vas luč dežurnega preiskovalca sveti, kot da bi bil iluzionist.
Odlični detektivski romani bi vas morali presenetiti, presenetiti z vsakim novim preobratom, in ta žanr danes ni v tako strogem pomenu. Šlo bo za uredniške zahteve oziroma za najbolj izrazito težnjo kriminalnega romana, kjer velikokrat bolj kot preiskava primera prevladuje poustvarjanje smrti in nasilja.
S tem ne mislim, da v tem Knjiga Zadnji primer Philipa Trenta poišči novega Poirota, lorda Petra Wimseyja ali Sherlocka Holmesa. Ravno nasprotno. Ta knjiga ima prelomno točko z žanrom. Čeprav le v delu, ki zadeva glavnega junaka, preiskovalca. Čeprav je EC Bentley izrazil literarno utrujenost za romane Connana Doyla, je resnica, da je na koncu na koncu ponovil ta okus po vpletenosti bralca v uganko primera.
Velika razlika je torej v tem, kdo je zadolžen za primer. V tem primeru se osredotočamo na Philipa Trenta, slikarja po poklicu in raziskovalnega navdušenca (nekakšen kihot tedanjega časa). Na tak način se običajno prepusti primerom umorov, da je na koncu razvil odličen dar za podrobnosti in sklepanje.
Ko na njegovem posestvu najdejo atentat Sigsbee Manderson, ameriško oblast, Philip začne odkrivati vidike, ki jih je policija spregledala, vendar zanj v veliki meri razkrivajo, kaj se je morda zgodilo.
In potem ta mali Kihot iz preiskave začne razjasniti primer. Njegova pot ne bo lahka, nihče ga ne bo poslušal. Toda Filip to tako jasno vidi, da ne bo obupal. Kljub vsem oviram bo na koncu pokazal svetu, kaj se je v resnici zgodilo s pokojnikom.
Knjigo lahko kupite Zadnji primer Philipa Trenta, odličen roman EC Bentleyja, tukaj: