3 najboljše knjige Paola Giordana

Primer Paolo giordano, skupaj s tistim prav tako bleščečega Guillermo Martinez, služijo za potrditev, da ima znanost tudi mesto v literaturi. Oba sta avtorja, ki prihajata iz navidez oddaljenih prostorov, kot sta fizika ali matematika. In v obeh primerih so njegove knjige večkrat potopljene iz formul ali konceptov, da bi predlagale sugestivne zaplete z njihovega analitičnega in deduktivnega vidika do tisoč in enega neslutenega vidika človeka. Ker oba avtorja gojita zelo različne žanre iz te ustvarjalne zibelke daljnih vesolj.

Seveda pa tudi ta povezava ni strogo aktualna formula, kljub dvema primeroma novejših avtorjev. Že pokojni Umberto Eco Z matematiko se je spogledoval že s svojega najbolj filozofskega položaja v esejih ali v romanu »Foucaultovo nihalo«. In tako, če vse razumemo kot pristop med logiko in racionalnostjo, je mešanica bolj smiselna.

Ampak če se vrnem k Giordano, onkraj tega okroglo delo med matematičnim in romantičnim, ki je bilo Samota praštevil, najdemo več zgodb, ki odstopajo od te konvergentne črte med področji, tako polariziranimi, da vstopajo v zelo človeške zgodbe, vstavljene v zaplete največje napetosti z nespornimi filozofskimi konotacijami.

Najboljše 3 priporočene knjige Paola Giordana

Samota praštevil

Neplodna po definiciji. Neproduktivno za nobeno formulacijo. Praštevila opazujejo druge med nemočjo in domnevo o njihovi usodi, predani v pozabo. Včasih so ljudje tista praštevila, ki se kljub vsemu lahko seštejejo, vendar jih čustveni naboj drži tesne, nestrpne do novih možnosti.

In takrat je osamljenost tistega stavka, ki duše Alice in Matije spremeni v tiste figure, ki ne morejo izraziti več. Z romantičnim in melanholičnim pridihom osamljenosti kot neizogibnega pogoja za poražene duše si lepota utira pot, kot tako pogosto iz žalosti, iz melanholičnega občutka, da bi lahko bilo vse drugače. Alice in Mattia bi bilo potrebno le, da bi lahko razpletla vozle svoje preteklosti. Ker praštevila ne nastanejo, se rodijo. In otroštvo je tisti trenutek po rojstvu, v katerem je označeno, ne da bi se zavedali, kaj lahko postaneš.

Osamljenost praštevil, Paolo Giordano

Kot družina

Protagonist tega romana nam pripoveduje o svojem zakonu z Noro. Odnos pa zaznamuje predvsem zunanja prisotnost, ki pokriva vse. To je gospa A, zadolžena za najpogostejše domače peripetije. Ko pa jih gospa A neha spremljati zaradi nenadne smrti, se bo vse korenito spremenilo.

Z njegove perspektive se soočamo z občutkom neresničnosti, vizijo družinskega življenja, ki je nama obema čudna. Razlike postajajo vse močnejše in le skupni otrok je viden kot povezava. Toda v razmerju ni mogoče vsega dati v koš samohranilke. In oba to poznata ali bolje zaznavata, ugibata kot oddaljeno središče vlaka, ki se približuje s skromnostjo preteklih dni, a z gotovostjo, da bo prej ali slej prispel.

Družinski portret, poln pogledov na vsakdanje življenje, luščenje ljubezni in težko premagljiv občutek neuspeha. Soočeni z neizogibno obrabo razmerja jim videz le vrača tisto osamljenost nekoga, ki je vse bolj prepričan, da ne pripadajo več istemu mestu kot druga oseba, s katero sta.

Tako kot družina, Paolo Giordano

Človeško telo

Kot vsi ugibamo, se avtor po odličnem romanu zazre v tisti prepad pričakovanj. Še bolj za mladega pisatelja, ki lahko s prvim filmom doseže milijone bralcev.

In vendar je v tej zgodbi Paolo izstopil z dostojanstvom pisatelja, prepričan o svojem poklicu. Morda prav zaradi svoje mladosti, ki se je zmožen soočiti z vsakim izzivom. Potovali smo v najbolj konflikten Afganistan, da bi spremljali skupino mladih vojakov, ki so bili namenjeni v bazo sredi neprestanih napadov. Sredi vsakega novega boja fantje naredijo vse, kar lahko, da preživijo. A roman bolj ganejo trenutki v vojašnici, meditacije vsakega junaka, o njihovi preteklosti, o razlogih, ki so jih pripeljali tja.

Ideja o več kot možni smrti v katerem od spopadov daje vsaki interakciji med protagonisti in vsem njihovim razkritjem bralcu ali celo enemu od njegovih spremljevalcev tako intenzivno težo, kot nalašč za avtorja, da daje intenzivnost in največja čustvenost med akcijo.

Človeško telo, Paolo Giordano
5 / 5 - (13 glasov)

Pustite komentar

Ta stran uporablja Akismet za zmanjšanje nezaželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo podatki o vašem komentarju.