Približno petdeset knjig in skoraj vse največje zbrane literarne nagrade (z vrhom Cervantesova nagrada 2023) kot uradno dokazilo, da govorimo o količini in kakovosti. Luis Mateo Diez je eden bistvenih pripovedovalcev zgodb našega časa, plodovit kot Jose Maria Merino s katerim lahko rečemo, da sestavlja tandem po generaciji in po nesporni ustvarjalni sposobnosti. Zdi se, da za oba ne obstaja panika zaradi prazne strani.
V obravnavanju toliko in toliko zgodb, Mateo Díez nosi vso srečo in takoj ko se zdi, da ga je začel kafkovski nadrealizem ali celo note distopična znanstvena fantastika (sestavlja lahkotno kuliso, iz katere se razblini v eksistencialističnem tonu), kot da se oprime zemlje s tistim telurskim realizmom kostumbrisma in intimnosti, kjer njegova stvaritev Celama koncentrira edinstveno moč. Romani, zgodbe, eseji in legende. Bistvo je pisati kot vitalno dediščino.
En avtor, ki je tako vdan literarni kot vitalni podlagi Vedno se zdi tvegano opozarjati na njegova najboljša dela. Zato je treba ob tej priložnosti bolj kot kdajkoli prej opozoriti na subjektivno, na priporočilo kot na odločnost, saj poleg tega nikoli ne more biti drugače.
Najboljše 3 priporočene knjige Luisa Matea Díeza
vrelec starosti
En los mundos más grises, miserables y desprovistos de esperanza, entregarse a lo abominable es parte de la rutina hacia la supervivencia. Cultivar imaginación y color en ese erial es un ejercicio de esperanza que solo está a la altura de los últimos humanos. Esos que se empeñan, pese a todo, en seguir dotando a la noción de lo humano patrones morales tan extrañantes, entre lo decadente, como necesarios.
Corren los penosos años cincuenta en una ciudad de provincias sumida en la penuria y el olvido. Los integrantes de una peculiar Cofradía (más encaminada a lo etílico y a lo esotérico que a los rigores de la penitencia) inician una noche una disparatada aventura, dirigida al hallazgo de una mítica fuente de aguas virtuosas, de la que un día bebió, a lo que parece, un eximio canónigo de dilatada memoria.
La aventura de los cofrades marcará la línea simbólica a partir de la cual se abrirá una vía de escape del mundo estrecho y ramplón que les rodea. Y ese será, naturalmente, el tema sustancial de la novela: el enfrentamiento entre la vida real y la imaginaria, la lucha entre el disparate (teñido también de inocencia) y lo convencionalmente establecido por una sociedad sin imaginación.
El amo de la pista
Sin música, con las luces apagadas. El amo de una pista donde no suena nada ni nadie baila. El abismo es esa oscuridad que queda después de terminar la última canción, y donde nada se alcanza con manos ni con pies. Toda vida necesita una sintonía reconocible que nos haga movernos. En otro caso quedamos expuestas a sonidos monocordes como insanas obsesiones; a agudos que espantan y graves que subsumen la voluntad hasta el convencimiento de que nunca hubo música para uno. Solo los nuevos tonos de cualquier creencia reveladora.
Cantero es un joven desorientado y sin voluntad que no sabe qué hacer con su vida. Perdió a sus padres y ha sido expulsado de la casa de su tío, que se siente traicionado por él. Vive a la que salta y acaba a merced de Cirro Cobalto, un personaje que lo enreda de mala manera y lo mantendrá bajo sus órdenes con extrañas encomiendas. Otros dos misteriosos personajes, Denís y Lombardo, intervendrán en los acontecimientos que le llevarán a las más inesperadas situaciones, entre el riesgo y la irrealidad de lo que pudiera parecerse a una disparatada película.
El amo de la pista es una novela plena de ingenio e imaginación prodigiosa sobre la vulnerabilidad y la capacidad de manipulación de los seres humanos y la peligrosa fascinación de los mistificadores. Una fábula que puede inquietarnos, si pensamos en el mundo en el que estamos gobernados. En ella, Luis Mateo Díez se muestra de nuevo como uno de los creadores más originales de la literatura española actual.
Kristalna mladost
Lepo je krhko. Gre za usodo našega spreminjajočega se sveta. Tudi mladost sama po sebi ima pojem svojega obstoja tako poln kot minljiv. In morda se tu začnejo največje dileme najlepše starosti.
Todas las contradicciones se observan con el tiempo como lagunas, algo así como inconcreciones vividas entre hormonas pujantes y neuronas rabiosas de actividad. Hasta que una amarga lucidez nos devuelve a la idea de que no. Todo aquello de la juventud fue lo auténtico, lo completo, lo esencial.
Mina se že v odrasli dobi spominja svoje zgodnje mladosti, kot da bi bili pozabljeni kadri iz starega filma. So spomini na čas, ko se je nemirna in hudomušna Mina zablodeno posvetila pomoči drugim kot načinu prevzemanja lastnih pomanjkljivosti. Zdi se, da je njihov cilj želja biti ljubljen. Kot da bi bil njen lasten obstoj ustavljen, obsojen na letargijo, iz katere se poskuša rešiti tako, da živi življenje okolice.
En Kristalna mladost Luis Mateo Díez daje pripovedni glas niansirani in ganljivi ženski liki, ki je razpeta med zmedo svojih impulzov in čustev in ki jo spremljajo druga ljubka in himerična bitja, s katerimi se meje prijateljstva in ljubezni ponavadi zabrišejo.
Narrador magistral, dotado de una capacidad extraordinaria para la evocación y un dominio del lenguaje en la mejor herencia de nuestros clásicos, Díez deslumbra en esta novela sobre la juventud, esa etapa de la vida en la que todo es posible, pero también frágil, como el cristal de una copa delicada que contuviera la esencia de lo que acabaremos siendo.
Druge priporočene knjige Luisa Matea Díeza
Sideralni starešine
Kot protiutež nežni in prepadni pripovedi o mladosti, ki jo je avtor naslovil v prejšnjem romanu, ta druga zgodba domneva antitezo zapleta, pristop k drugemu polu, kjer vse biološko in mentalno sestavljata neurejeno simfonijo, včasih magično v njen kaos.
El Cavernal, kjer se dogaja ta roman, se morda zdi kot prijetna ustanova, polna starejših ljudi najrazličnejših vrst, ki jo vodijo sestre Clementine. Prav tako bi lahko mislili, da gre za aerolit, ločen od neke stratosfere onstran, kjer niti starost niti čas nimata nobene zveze s tistimi, ki ga naseljujejo. Ali navsezadnje vesoljska ladja, ki bo kmalu odletela z najbolj pametnimi in himeričnimi starci, ki so bili ugrabljeni.
Vsekakor pa to, kar se zgodi v Jami, nima nikogar, ki bi to popravil in vse je zavito v nekakšno noro pustolovščino, predvidljivo nevarno. Roman, ki nas popelje v to ustanovo, je lahko zelo zabaven in hkrati skrivnosten in zaskrbljujoč.
Podoba med ekspresionističnim in nadrealističnim, s katero je napisana in začrtana, ima hipnotičen pridih dogodkov in likov, ki jih je težko pozabiti, čeprav je treba tvegati, da smo kot bralci nepovratno zaprti v Jami, izkušnja, tako moteča, kot je. smešno.
Drevo pravljic
Naslovna slika zveni kot film Tim Burton. Domnevna izguba domišljije, ki ji je namenjena fantastična ideja, na koncu napolni košaro z letino okusnih sadežev, različnih, a z istega drevesa, kjer se kratkost pripovedi povezuje s tistim močnim neskončnim imaginarjem zgodbe kot nezmotljivim prenosom, kdo mi smo.
»Sestavljanje zgodb, ki sem jih napisal in objavil na dolgi računalniški poti med letoma 1973 in 2004, mi ni bilo lahko. Zgodbe uidejo izpod nadzora, romani so bolj vezani name, čeprav moram priznati tudi stanje brezbrižnega lastnika svojih fikcij. Že napisano me vedno manj zanima kot projekt v teku, nagnjenost izumov k anonimnosti pa me je vedno prevzela.
Zgodbe so ušle izpod nadzora v izgubljenih in najdenih knjigah, v posameznih zbirkah, tudi v knjigah, ki niso bile strogo o zgodbah, knjigah, v katerih so bile zgodbe, pa tudi v drugem. Združiti jih pomeni prepoznati, pustiti jim, da se vrnejo in pridobijo konsistenco vej drevesa, ki mu pripadajo.
Vsebujejo nedvomno nenadomestljive sledi mojega literarnega sveta, raznolike tonalitete in spoznanja ter se po dolgem odmiku lahko odzovejo celo na nasprotujoče si interese in izzive. Popolnost pozabe, tista moralna in estetska ambicija, da fikcija ne potrebuje lastnika, se zelo dobro ujema z ambicijo popolne zgodbe, tako nemogoče, kot bistvene.
Ni možnosti za samozadovoljne zgodbe, življenje, zasluženo v fikciji, mora biti vedno močnejše od resničnega.
Limbo kinematografov
Ilustrirana knjiga, ki dopolnjuje nove ustvarjalne vidike v bibliografiji, ki je za neofitnega bralca njegovega dela skoraj nerazumljiva. Pravi užitek za ilustratorja, kot je Emilio Urberuaga, ki odlično združuje to dvojnost črk in podob, pripovednih namenov, prizorov in simbolov.
Še toliko bolj v predlogu, kot je ta, ki se zateka k meta, da obravnava kinematografijo kot umetnost, pa tudi trompe l'oeil, idealizacijo in resničnost, like in njihove igralce ... življenje v bistvu, ki se prenaša z ene strani platna na drugi v eksistencialni osmozi, ki pušča ves sok.
V dvanajstih zgodbah, ki sestavljajo The Limbo of the Cinemas, nas Luis Mateo Díez, eden najbolj priznanih in nagrajenih pisateljev pri nas, popelje v kinodvorane. Gre za izlet v preteklost, pa tudi v sedanjost, kaj se lahko zgodi v temni sobi, ko protagonisti filmov oživijo in odidejo ven na stojnice, ali Marsovci, ki pristanejo v kinu Cosmo v Bericiji, oz. umor v kinu Jasnosti ... Luis Mateo Díez nam v tej odlični knjigi pokaže svojo najbolj zabavno in igrivo plat, da se pokloni kinematografom, ki jo je sijajno ilustriral veliki Emilio Urberuaga.
