Odkrijte 3 najboljše knjige Borisa Viana

Okoli teh krajev se imenuje "sedem znanosti", ne brez pridiha sarkazma. Vrste, kot so Boris Vien So eni tistih, ki pristopijo k vsem klubom, v katerem izstopajo. V primeru Vian ni bilo kulturnega in celo sociološkega prostora, v katerem ne bi mogel natisniti tiste znamke, ki je nekatere očarala in vzbudila sovraštvo tistih, ki o njegovi iznajdljivosti niso mogli niti sanjati.

In da se je morda ta francoski pisatelj, da ne bi preobremenil manj sposobnih ustvarjalcev in tudi za določeno skromnost pred avantgardnostjo in drznostjo svojih romanov, podpisal tudi s psevdonimi ali heteronimi, ki so skoraj vedno usklajevali nore anagrame.

Globoko v sebi se je Vian izkazal tako v glasbi kot literaturi. In kot dober ustvarjalec, vržen v odprt grob, da bi raziskal nove poti brez povratka, je bil včasih zaničen, le da je dosegel tisto avro mita, ko je opustil prizorišče in intenziven scenarij svojega življenja, ki je prezgodaj označil svoj konec.

Morda je to drzno primerjati Marcel Proust. Resnica pa je, da v vseprisotni naravi prvega genija, ko je pripovedoval o svojih sodobnih eksistencialnih epih, najdemo tudi Vian patafizično. Vian, ki v svojem avtobiografskem delu črpa tudi tisto univerzalno vizijo subjektivnega obstoja, z največjo trditvijo impresionizma, narejenega v zgodbo.

Grenko kot ciorans to sanjsko in nenavadno pusto fantazijo Kafka. Boris Vian ni bil pretiran glede tega, da vse potrese s potrebno virulenco. Tisti, ki prevzame resnico kot edini pripovedni motiv, preoblečen v tisto, česar se dotakne na odru, a ob koncu dneva drži.

Najboljši trije priporočeni romani Borisa Viana

Rdeča trava

Nič lepšega kot poslušati ustvarjalčeve motive, da stori, kar je naredil, da napiše, kar je napisal. In vedno je bolje, da to storite, ko ste že upokojeni, v tisti bolj kontemplativni fazi napornega življenja, kjer se analizira z blaženimi impulzi mladosti, ki je zapuščena.

Z Vianovo mučno ustvarjalno prihodnostjo ga ta knjiga še bolj mitologizira. Ne gre za to, da se popravi ali kapitulira nad tem, kar je bil in kar je naredil. Vendar je avtobiografija vedno utemeljitev, ki ji je redkokdaj vredno prisluhniti, razen če prihaja od genija. Toda poslušanje Vianovih razlogov seveda ne bo sedenje pred ognjem, medtem ko dedek pripoveduje zgodbe. Tu nas avtor popelje skozi lastno zajčjo luknjo, da se vrnemo v svetove, izpostavljene presežkom svetlobe in ledenih senc.

Inženir Wolf in njegov pomočnik, mehanik lazuli, zgradijo časovni stroj, zahvaljujoč kateremu se Wolf s povratkom v otroštvo poskuša izogniti vsem napakam in vsem obsesijam, ki so ga takrat pestile. Samo po tem, da izganja te sence, bo po njegovem prepričanju spet sposoben uživati ​​v minljivih trenutkih sreče, ki mu jih življenje ponuja. Vsi pa vemo, da inkvizitorji ne sprejemajo take drznosti in kdo ve, če Wolf jih boš lahko premagal ...

To je morda najbolj intimen in najmanj burleskni roman Preko, številne situacije pa se nedvomno nanašajo na njegovo osebno življenje. Nežnost, ki navdihuje to zgodbo, tako bolečo kot patetično, Preko Kot vedno v vsem svojem delu ne more ne dodati, da prekipevajoča domišljija in lucidna drskost, ki daje junakom in zgodbam tisto čarobno in nalezljivo vitalnost, ki očara njegove bralce od včeraj in danes, bolj kot brezpogojni odvisniki ...

Pena dni

Razumevanje lepote efemernega kot edinega, kar ostane pod a Kunderista vizija V življenju lahko ljubezen na koncu muči le v svoji vztrajni prisotnosti ali v obupni romantični odsotnosti.

Ko je trik enkrat odkrit, ostane samo najbolj oster humor; smešno vzdihovanje nekoga, ki odkrije veliko trompe l'oeil; nihilizem in komična revizija vsega kot edini izhod. Kljub temu se v čarobni lucidnosti vsakega transcendentnega odkritja na koncu destilirajo nova opojna čustva tragedije praznine. Boris Vian je ob tej priložnosti zadolžen, da nam v eni svojih najsijajnejših skladb predstavi ljubezensko zgodbo, ki je povezana s pridihom nadrealizma, psihedeličnih barv in norih fantazij.

Skoraj dvajset let po smrti svojega avtorja je postal eden izmed "najbolje prodajanih" francoske literature. Praznični ton, domišljija besednih iger, ustvarjanje fantastičnega in nenavadnega vesolja so instrumenti, ki v grenko -sladkem tonu povezujejo tragedijo najbolj prefinjene preprostosti, dramo, v kateri so liki nedolžni žrtve najbolj brezobzirnih in slepih doom.

Strgalec srca

So tisti, ki zlomijo srca, in tisti, ki jih iztrgajo na najbolj divji način, kar jih je bilo kdaj videno. Razumevanje vsega od metaforičnega idealiziranja srca kot motorja čustev, strasti in kakršnih koli drugih primarnih občutij.

Tako ali drugače pride čas, ko vsi malodušni tavamo po svetu. Nihče ne izgubi srca v otroštvu, ker nihče ga ne more zlomiti in nihče nam ga ne more iztrgati. Otroška srca pripadajo njihovim fantazijam, njihovim skrivnim svetom. Če imate srečo, da ste ga zakopali tam, v raju pred zrelostjo, vas nihče ne bo mogel zapustiti brez njega.Nepozabna lika Joëla in Citroëna je Boris Vian ustvaril tako, da ustrezata šokantnemu deliriju, v katerega verjame običajno vodijo skozi materinsko dominacijo na eni strani in neizogiben konflikt med avtonomnim, skrivnim življenjem otroštva ter tiranijo družine in družbenim pritiskom na drugi strani.

Zlovešečega Jacquemorta, psihoanalitika pri iskanju bolnikov, uporablja tudi za satiranje tako zmešanega sveta tako imenovanega zdrave pameti in psihoanalize ter eksistencialističnega vedenja, ki je bilo v tistih letih tako v modi. Zdi se, da se je Vian prav v ciklu romanov, napisanih med letoma 1947 in 1953, ki mu pripadajo El arrancacorazones, naselil v vesolju, ki je končno njegovo, v svetu pesniške basne, polne domišljije, pa tudi napetosti in nasilje, pri katerem izkušnje otrok izpodbijajo vrednote odraslih.